ponedeljek, 13. julij 2015

Dom [Home].

Aljažev dom v vratih (1015m) - Stenar (2501m) - Bovški gamsovec (2392m) - Kriški podi (2050m) - Planja (2453m) - Razor (2601m)




“Najlepša gora je prazen nič, dokler se ne začrta v človekovo zavest. 
           In nasprotno: šele človekova zavest ožari goro z lepoto.” - Stanko Klinar



Medtem ko slonim v vrsti potnikov z obrazom prilepljenim na stekleno steno malega predora, ki vodi v notranjost letala, se ozrem v prelepo naravo, ki se rezprostira pred menoj; svet, ki ga bom v naslednjih nekaj mesecih najbolj pogresala. In v istem trenutku se mi po obrazu nehote ulije nov slap solza, ki ga ne zmorem več nadzorovati. K sreči se gruča potnikov pred menoj začne premikati naprej proti kabini letala in kmalu se brisoč solze zgrudim na sedež


Ko naposled le poletimo, z očmi iscem obrise mojih ljubih Alp, a gore oblakov, ki letijo mimo mojega okna so edino gorovje, ki ga vidim.
Misli mi udijeo na ta zadnji, neznosno vroč nedeljski večer, ko je končno napočil čas, da se vrnem tja gor - na zrak, domov, v gore.

Ura je bila malo cez polnoč, ko sva se z polnimi nahrbtniki in velikimi nasmehi na obrazu skupaj z Majo znasli v dolini Vrat in mimo Aljaževega doma zakorakali v tiho noč. Zrak je bil še vedno neprimerljivo topel, na nebu se je sem ter tja sprehajalo nekaj zvezd, v gozdu pred nama pa je vladala prava tisina. Sem ter tja jo je zmotil najin korak, pa se je na koncu tudi ta zlil z mirom, ki je vel po dolini.

Kam to noč - sploh ni bilo vprašanje. Ze nekaj časa sanjam o njem, saj se mi je zdelo, da zna prav tam zgoraj biti se posebej udoben naslonjač, iz katerega je moč doživeti enega najvelicastnejših soncnih vzhodov. In vendarle je prisel pravi cas, da ga obiscem, pa ne samo zaradi naslonjača ampak zaradi vrha samega, ki se mi je prikupil že nekaj let nazaj. Stenar mu je ime.

Pot se najprej strmo vzpenja skozi pas gozda, vendar tudi ko prestopiva prag med gozdom in rušjem se le-ta nič ne polozi ampak poskrbi, da se clovek prizemlji tam, v tistem momentu, skupaj s svojim korakom in dihom.
Ko se dvigneva malo višje po meliscu se za kratek cas ustaviva in malo posediva. Znajdem se v enem lepsih trenutkov, ko se zazrem naokrog v temo in vidim temne obrise mogocnih sten, ki naju objemajo.

Za nama, nad Kredarico se je prikazala luna in zacela skupaj z nama plezati ona proti vrhu Triglava, me pa v soju čelnih svetilk proti vrhu te magične doline, Sovatne. Zame je postala prav posebna nekaj let nazaj, ko sem na njenih pobočjih dozivela svet kozorogov in se danes ne znam najti besed, ki bi opisale tisto kar se je takrat dogajalo znotraj v meni ob pogledu na trop neverjetno mocnih zivali, vem pa da je bila čast in privilegij. 

Ko sva prisli do Dovskih vrat, se tam ponovno odpre povsem nov svet; usmeriva se po poti, ki vodi proti vrhu Stenarja. Ko se naposled le vsedeva v naslonjač se predstava prične. In zares je bila veličastna.

Sele takrat zacutim, kako se vsaka, se najmanjsa misica mojega telesa sprosti, v tistem trenutku ko se dvigne ognjeni planet in se začno po nebu razprostirati sončni žarki, ter z nesteto odtenki barvati obrise okoliskih gora na obzojru. Vame se po dolgih mesecih norenja skozi Londonsko džunglo, naseli pravi mir in takrat končno spet pristanem.


Moj pogled se je premikal od grebena do grebena, od vrha do vrha. Bil sem nad vsem in onstran vsega, dvignil sem se še višje, nad svoje zemeljske čute. Le mila toplina pod poznim popoldanskim soncem in slan okus ob robu ustnic sta me opozarjala na mojo zemeljsko dimenzijo.
- Matija Klemše


Skupaj z Majo se prepustiva razgledom in toplemu jutranjemu soncu, ter si malo pred zacetkom prav posebno vrocega poletnega dne v raju pogrneva zajtrk. Opoj gora naju je obe prevzel in bolj kot potujem sem ter tja po tem svetu, bolj razumem kaj je mislil France Avcin, ko je v eni svojih knjig napisal: "Ena sama dezelica mi lahko s svojo naravo izpolnjuje celo življenje. 

Prevzete od razgledov se ob spogledovanju z mogocno triglavsko steno klepetaje zacneva premikati proti Bovskemu Gamsovcu, da ujameva se drugo perspektivo. Srce pospesi utrip in oblije me hvaleznost ob pogledu na bogastvo, ki me obdaja, nakar se zavem, da mi tocno tukaj in zdaj popolnoma nic ne manjka. Pogled sprehodim naokoli in nazaj proti Stenarju, kjer se po kraljestvu Kriskih podov podijo sem ter tja gamsi in naposled me sonce vendarle prestavi iz sanj v realnost, zato se hitro podvizam, da sem Maji kaj kmalu spet za petami in ji tako sledim do samega vrha. 


Kot dva derviša sva se skupaj z nahrbtniki in odprtimi usti vrteli sredi vrha Gamsovca, saj je iz njega Triglavska stena in celotna krona vrhov okoli kriskih podov videti se velicastnejsa. Malo utrujeni od ponocevanja se odlocno zlekneva po tleh kar tam, na gori. Vendar je ze nekaj minut kasneje sonce prevzelo celotno okolico in naju spodilo do Pogacnikovega doma, kjer sva pomalicali in se ulegli v senci kar po klopcah. A tudi tam nama vrocina in nemir v nogah nista dala miru, zato sva jo na tisti peklensko vroci popoldan v raju mahnili se na Planjo, Razor pa prihranili za jutranji sprehod.




























Hvala Maja, ker si delila te trenutke z mano! Mislim, da naju caka se veliko prigod v prihodnje ;) 

Vsem, ki pa ste pogresali tale blog pa obljubim, da se bom malo bolj potrudila v prihodnje ;) Pa hvala za vse vzpodbude!

Se opravicujem za pomanjkanje stresic na c - z - s. Zal mi jih tale angleska tipkovnica ne dopusca.


Photos made by me and Nokia. Make sure u ask before u use or abuse. ©




torek, 16. december 2014

First snow and the mountain (Grintovec 2558m).


After a while you learn the subtle difference between holding a hand and chaining a soul. 
And you learn that love doesn’t mean leaning, and company doesn’t always mean security. 
And you begin to learn that kisses are not contracts, and present's aren’t promises. 
And you begin to accept your defeats with your head up and your eyes ahead... 
With the grace of a woman, not the grief of a child. 
And you learn To build all your roads on today, 
Because tomorrow's ground is too uncertain for plans, 
and futures have a way of falling down in mid-flight. 
After a while you learn that even sunshine burns if you get too much… 
So, you plant your own garden, and decorate your own soul... 
Instead of waiting for someone to bring you flowers. 

And you learn that you really can endure… 
you really are strong, 
you really do have worth. 
And you learn, and you learn… 
with every goodbye, 
You Learn…
(Veronica A. Shoffstal)


























Thank you dear friend for taking me up there. I ll never forget.

Photos made by me and Nokia. Make sure u ask before u use or abuse. ©

Love

ponedeljek, 27. oktober 2014

Iz kavča na Stol (2236m)

Poljana (620m) - Stol (2236m) - Poljana (620m)

 


Petkov obisk pri fiziatru se je izkazal za mojo nočno moro. Še vedno se mi ob stene lobanjskih kosti z vso močjo zaletavajo besede in stavki, kot so tek in nikoli več, ter kolena v slabem stanju. Poslušam besede, ki mi jih je govorila zdravnica ob pogledu na izvide, pa jih ne slišim. Napenjam vse moči, da bi preprečila vstop teh negativnih misli pa mi ne gre več. Obstanem na stolu sredi ordinacije in ne želim ven, ker čutim vročino in dim v želodcu, ki se počasi a še vedo prehitro kot lava dvigata navzgor po požiralniku, poskušam preusmeriti misli, vendar zdaj nimam več moči.

Odidem ven, na mrzel zrak in ga rotim da vstopi vame, da se razširi po mojih žilah, kot strup, da me prevzame, da me ohladi pa se na koncu ne zgodi nič od tega. Boli me želodec od vročine. In boli me glava. Boli me od besed, ki se zdaj podijo po moji glavi, kot hiperaktivni morski psi na obalah Južne Afrike. Poskušam se umiriti, ujeti dih, tam sredi mrzle Ljubljane, ki jo te dni krasi jesensko sonce. Vsedem se na kolo in končno pridem do zraka, saj si rečem, da vedarle še imam noge in še vedno hodim, pa vendar.


Po poti na Stol.
Ko se ozrem proti Šmarni gori ali pa Golovcu, ki se v bližini dvigata pred mojimi očmi vsak na svoji strani Ljubljane vidim sebe, kako na vso moč tečem po hribu navzdol, sem v tistem trenutku, vse je igra med naravo in menoj, medtem ko mi v ušesih odzvanja ptičje petje, šumenje listja pod nogami in zlomljene veje. Poboža me sonce in spomin mi uide v peklensko vroče lansko poletje, v Sutjesko, v pravo divjino, v zadnjih pet kilometrov tistega daljnega nepozabnega trekinga. Tudi v tistih zadnjih trenutkih sem v požiralniku čutila meglo in dim, vroč popoldanski zrak se je zaletaval vame in srce je gorelo od pogledov in če ne bi bila tako dehidrirana, bi mi po licih lili hudourniki solz, ker si še zdaleč nisem želela končati tistega 8-urnega popotovanja.


"Stopil sem malo ven, da se sprehodim, pa ostal do sončnega zahoda, kajti iti ven je v resnici pomenilo - priti noter." -John Muir

Nazadnje se ozrem še tja gor, proti Kamniškim in oči se zaletavajo sem ter tja po obzorju v iskanju tolažbe. Kot, da bi nekdo vedel, me je večer prej Sašo, zdravnik za računalnike povabi v soboto na Stol in za takšna povabila imam samo en odgovor. Načrt se mi je malo zalomil, ker sem hkrati puncam obljubila, da gremo ven in mislim, da bi me tokrat prišle  osebno iskat, če bi zmenek preklicala, zato se je meni, profesionalnemu ljubitelju spanja v petek ponoči zazdelo, da mogoče bi pa le bilo bolje ostati na kavču. 

Zbudim se besna, z muskalfibrom od plesanja, le uro in pol po tistem, ko naj bi šla na Stol. Razmišljam o Šmarni gori pa me Klemen, ne prevelik ljubitelj Šmarke povabi na kolo in oba neprespana grizeva mrzle klance po osamljeni jesenski Rašici do samega vrha. Bolj kot vrtim, bolj bežijo skrbi stran in na vrhu sem dobila vse tisto, po kar sem prišla. Zahvalim se kolenom, ker zmorejo. 

Prideva domov in tam naju čaka vabilo, če bi šla v nedeljo na Stol! Očitno mi kavč res ni usojen ta vikend. In to kot nalašč -na za moja kolena usodno obletnico Ljubljanskega maratona, ko sem se prvič in zadnjič v življenju znašla na asvaltni prireditvi. Žal mi je, da nisem mogla vzpodbujati prijateljev, ampak na koncu so se ti odlično odrezali tudi brez mojega navijanja ;)

Ko so oni še sladko spali, smo mi šli tja gor, v varen objem naših prelepih gora. Tam je vse tako preprosto. Tam ni zdravniških izvidov. Tam je dom.

Mislim, da so nadaljnje besede povsem odveč. Tam gori vedno dobiš več kot tisto, po kar si prišel. ;)














Foto: Klemen.



Foto: Klemen.




Fotke made by Me (razen če drugače piše) ©
in jih ni dovoljeno upo(zlo)rabljati brez moje vednosti.

Za vse slovnične napake se že vnaprej opravičujem, kriva je tipkovnica.

Hvala fantje za dobro družbo!

Hvala kolenom, da so (stežka) zdržala 1635m višinca. Life is good again.