sreda, 20. avgust 2014

Nazaj v planinski raj



Planina Podvežak (1564m) - M. Ojstrica (2017m) - Ojstrica (2350m) - Kocbekov dom (1808m) - Molička planina (1780m)






Je sonce luč prižgalo na vrhove. 
Ponesi gor v gore darove: 
srce in misli, pesem in veselje 
in izpolnjene so ti vse želje. 

Janez Slapar - Temšakov








Skala in kamen sta mi že od nekdaj pri srcu, fascinirajo me tako oblike, kot odtenki in mogoče je to tudi razlog, da mi korak ponavadi uide na zahod, v smeri proti Julijcem. Sem se pa zato letos zavestno odločila, da prestopim pragove Kamniško-Savinjskih Alp in ker sva s Klemnom za otvoritev izbrala kralja Kamniških Alp, smo tokrat ženske na klepetu pred dežjem prišle do kraljice Savinjskih Alp - Ojstrice. Kot da bi vedeli, si je štiričlanska družba tistega večera že predhodno zagotovila prosti ponedeljek in ga posvetila Hribolazenju.

Planina Podvežak (1564 m)
Tokratno popotovanje smo pričeli na prelepi zeleni planini Podvežak, kjer so nas (oz. mene) že na začetku, ob poti razveselile slastne gozdne jagode. Mehka trava skozi katero smo stopali se je lesketala v rosi, ki jo je božalo sonce. Pot smo mimo koče na planini nadaljevali skozi jutranje odišavljen gozd v smeri Korošice, dokler se nam ni pred očmi odprla neskončna panorama, okrašena s kičasto zelenim tepihom pritlikavega grmičevja. Bržkone mi je postalo jasno kaj opisuje Ivan Sivec ko pravi, da zanj ni nikjer lepših gora, ko so Kamniške, da so tam ljubke koče ob vrhovih skrite, da je sonce, gorsko cvetje in sto steza.

V jutranjem soncu smo že od daleč lahko opazili našo vitko krasotico, ki nas je sramežjivo opazovala iza Male Ojstrice. Veliki Zelenici (2114m), ki nas je spremljala doberšen začetni del poti smo obrnili hrbet in nadaljevali mimo Moličke planine, proti sedlu - Sedelcu, kjer se odpre prava zelena oaza ob kateri stoji Kocbekov dom, ki ga obdaja južno skalno pobočje Ojstrice na eni, ter postavni in mogočni Lučki Dedec na drugi strani. Od tam smo se hipnotizirani od vse lepote po travnatem pobočju usmerili proti Mali Ojstrici, kateri dela družbo miniaturen Aljažev stolp in prepričana sem, da se je Dejan vsaj za trenutek počutil bližje svoji letošnji želji. 

Stezi smo sledili naprej malo gor, malo dol in malo levo, po na trenuke prepadnem grebenu, ki nam je odpiral čudovit pogled na Robanov kot in nas pripeljal do vršnega pobočja Ojstrice, kjer so v prijetni družbi dopoldanskega sonca poležavale ovce. Na njihovi desni pa je se v kamniti kotanji skriva prepadno okno. V tistem delu se pot začne bolj strmo vzpenjati po skalnatem pobočju, kjer nam je vsake toliko v pomoč kakšen klin, sam vrh pa je vedno bližje. Sledi zelo kratek spust v škrbino med dvema vrhovoma, v objemu katere sem se počutila kar malce nelagodno in se raje kar se da hitro povzpela naprej, skozi nekaj kamenja proti samemu vrhu Ojstrice, ki s svoje verande ponosno razkazuje lepote Kamniško-Savinjskih Alp.

Planika. Foto: Dejan
Po prav prijetnem pikniku so zavese megle in oblakov zagrnile razglede in ubrali smo sestop proti Kocbekovemu domu. Pot navzdol je kar strma, polna grušča, v nekem delu preči tudi snežišče in naposled nas skozi plast grušča pripelje do doma, kjer smo se utaborili za nekaj minut in občudovali v meglo zavito planino. 

Nazaj grede smo ubrali pot proti Molički planini, kjer smo se po strmi stezici spustili do sedelca, od kjer se dviga ljubka kapelica sv. Cirila in Metoda. Poleg nje pa stoji prav tako prisrčna koča na Molički peči. Tam smo celo srečali preredko Planiko, ki je zagotovo vsakemu od nas posebej polepšala dan in zadnji del poti proti planini in naprej v Ljubljano.



Proti Sedelcu, proti Ojstrici.
Med snemanjem nadaljevanke Ljubezen na Molički planini. V. Zelenica v ozadju.
Proti Mali Ojstrici.
Lepi (Lučki) Dedec.
Jasmina in Dejan in mini Aljažev stolp.
Po grebenu proti Ojstrici.
Na grebenu.
Foto: Klemen.
Med potjo nam je v oporo nekaj klinov. Foto: Klemen.
Gasilska četica.
Eden od razgledov.

Gremo se sankat! 
Kapelica na Molički planini.




torek, 12. avgust 2014

Nad oblake, na Grintovec (2558m)




Tebi, moja gora.
Z vsem dolžnim spoštovanjem:
hrepenenje po vrhu me napaja z novo močjo,
drznostjo,
duh višine znova kleše v meni nova spoznanja.


Vrh!

Sožitje s teboj v potu, bitju srca,
ko spregovori duša:
pozabljam na vse,
kar je prej vleklo k tlom, utrujalo.
Lepota. Prostranost. Svoboda.
Samo redkim je dano, a v izobilju.
Zato se vsako leto vračam v tvoje naročje.


Tvoj zvesti tekač



Kot ponavadi, neučakana, sem se to nedeljo zbudila še pred budilko, ki kar ni hotela vstati - dokler nisem naposled le ugotovila, da zvonila tokrat žal ne bo. V naslednjih nekaj trenutkih sem se silovito "skatapultirala" iz postelje in se v stilu svetlobne hitrosti oblekla, v nahrbnik natlačila nekaj banan, ter si celo vzela čas za ožemanje pomaranč, kajti ni je boljše nagrade pod soncem za ves pretečeni "švic", kot je svež pomarančni sok :). S tem se strinja tudi Klemen.


Pot iz Ljubljane do Kamniške Bistrice izredno hitro mine in je precej dobro označena ;). Navdušena naravovarstvenika avto parkirava pri koči, namesto, da se peljeva do samega izhodišča, ter izkoristiva približno 20 minut pešačenja do vznožja poti na Kokrsko sedlo za ogrevanje. Od tam pa do Cojzove koče sva potrebovala dobro uro in pol precej ritmične hoje ob spremljavi vedno močnejših sončnih žarkov, ter med tem povzdigovala vse tiste pogumne tekače, ki se vsako leto konec julija odpravijo na enega najtežjih tekov v Evropi - Tek iz Kamniške Bistrice na Grinovec.

Od koče pa do samega vrha se pot na trenutke kar malo vleče (upravičeno), pogled je ves čas usmerjen v sam vrh, Vrh, ki je bil z vso svojo energijo in veličastnostjo z menoj v Ljubljani, pred mojimi očmi kar nekaj let, a nekako ni bilo tiste prave priložnosti, da se ga dotaknem, da ga doživim. Ves čas hoje proti vrhu se odpirajo čudoviti razgledi na okoliške vrhove in vsake toliko si vzameva čas, da se oči prilagodijo vsej lepoti, katere del sva. Ko stopiva na sam vrh, se obkrožena z vsemi ostalimi hribolazci počutim kot v dnevni sobi in ponovno se zaveva, da je nedelja. Dan pa ne bi mogel biti bolj popoln po tistem, ko na terasi Grintovca srečaš dobro znane obraze prijateljev.




Foto: Sašo



Linki:

-Hribi.net
http://bit.ly/1uovbFZ

-Foke
© Jaz & Klemen  










Po poti:








Vrh je v nekaj trenukih po prihodu zaobjela megla in polepšala pot navzdol.
   


ponedeljek, 28. julij 2014

LUT 2014 - Dolomiti



 Ljubezen na prvi pogled.

Letošnje poletje se je začelo mnogo prehitro in nisem še povsem prepričana, če ga morebiti ni odnesel tisti junijski deževni ultramaraton, ki se še kar dogaja in bojim se da je poletje izgubljeno tam nekje med oblaki,... ali pač? Skupaj s pticami sedim na balkonu, medtem ko štejem dežne kaplje in gledam slike vrhov, ki sem jih imela namen prehoditi v tem mesecu. Vendar poletja še vedno ni nazaj in zato si bom dovolila obujati spomine na Dolomite, kjer sem se v roku ene sekunde in pol popolnoma zaljubila do Triglava in nazaj.
Res so lepi in lahko jih opisujem ves dan pa ne bo dovolj, besede ne bodo mogle opisati tistega kar sem doživela in fotografije ne bodo mogle izdati vseh občutkov, ki jih je moje telo proizvedlo v tistem mnogo prekratkem času. Poletja tudi takrat ni bilo okrog mene, je pa bilo v meni. In ja komaj čakam, da grem nazaj.


The song:





















ponedeljek, 02. junij 2014

Na poti k Regeneraciji



"I always loved running…it was something you could do by yourself, and under your own power. You could go in any direction, fast or slow as you wanted, fighting the wind if you felt like it, seeking out new sights just on the strength of your feet and the courage of your lungs." - Jesse Owens

Potovanje
Tek je moja norost, je del mojega vsakdanjega življenja. Lahko vam zaupam, da mi dnevna doza teka pomeni toliko, kot trije obroki hrane in ena dolga etapa spanja. Tek je lahko zrak, ki ga diham in je lahko sonce sredi najbolj deževnega dne v katerem se bodo moje skrbi raztopile, kot kepica sladoleda v vrtincu poletja. In potem je tu tudi narava, drevesa, jesensko listje, snežna preproga, zavesa dežja ter tisti vonj, ki ga najdeš samo v gozdu. Daljši kot je tek, boljši je. Bolj kot je divji in strm, bolj uživam. In potem so tu še gore, ljubezen na prvi pogled. V teh dveh svetovih se počutim najbolj varno, najbolj svobodno, najbolj doma.
Žal pa se je zgodba v zadnji polovici leta precej spremenila. Tek je še vedno prisoten v mojem življenju tako ponoči, kot podnevi, žal pa ni več nekaj kar bi lahko udejanjila, ostala je le še želja. In slednja je tako močna, da me vsakokrat, ko se sprehajam po gozdu in začutim dotik veje na poti in listja na tleh, prav pošteno stisne pri srcu in že v naslednjem trenutku ta začne brezglavo utripati; spomni me na hitrost s katero tečem proti vrhu, spomni me na svobodo, ki jo občutim, ko tečem skozi drevesa v dolino in na potovanje, ki ti ga tek podari.
gorski

Poslušati svoje telo
In kljub temu, da mi je tek pokazal nov svet, sem šla tako daleč, da sem pozabila na svoj pravi dom, svoje telo. Zdaj, ko dobro pomislim, je že dobro leto tega odkar me je telo prvič opozorilo, da grem predaleč, da si želi počitka, a jaz ga nisem poslušala. Šla sem naprej, bolečine so potihnile v nek požiralnik in vsake toliko zopet priplavale nazaj. Jaz pa sem jih vsakokrat preslišala in šla preko njih dokler me nekaj mesecev nazaj telo ni dokončno zaustavilo in postavilo pred golo dejstvo, da je dovolj in da se moram še marsikaj naučiti.

Počitek in refleksija
Počitek je bil prva stvar, za katero je moje telo prosilo in ker sem ga tolikokrat preslišala, je trajal kar nekaj mesecev. Kolena so me tako bolela, da nemalokrat nisem zmogla niti hoje po stopnicah. Pomagali niso niti mnogi, velikokrat precej boleči dopoldnevi, ki sem jih preživela pri fizioterapevtu. Telo se je upiralo hitri ozdravitvi in si je želelo miru.
V tem obdobju sem imela več časa za razmislek in spoznanje, da je moje telo tempelj, ki ga moram negovati, mu zaupati in najpomembnejše – naučiti se ga poslušati, ter mu slediti.
unnamed (1)
Vzela sem si več časa za spanje, aktivnost, ki je za dobro delovanje telesa tako pomembna, kot so zrak,prehrana in gibanje. V nasprotju s prejšnjim prepričanjem, da med spanjem možgani pasivno počivajo, zdaj vemo, da je to aktiven proces, saj so posamezni predeli možganov med določenimi fazami spanja mnogo bolj aktivni kot v budnem stanju. Spanje pomembno vpliva na utrditev spomina, obnovitev živčnega sistema, kognitivne funkcije, termoregulacijo, metabolizem in še bi lahko naštevali. V otroštvu, ko telo doseže največje nivoje rasti in razvoja, je povsem sprejemljivo, da veliko spimo. A takoj, ko odrastemo v vsej obilici brezglavega hitenja pozabimo na to dobro staro prijetno navado. Zato se je vredno opomniti, da se naše telo še vedno razvija, čisti, raste in regenerira in si podariti kakšno uro spanja več. 


Se nadaljuje...

Linki:

Fotke: 
Jaz, Klemen, Rok. Fotke so vse naše. ©

- Podari doživetje (Zabava v naravi By Selectbox): http://www.selectbox.si/product/zabava-v-naravi-c/

sobota, 25. januar 2014

Omiš


Komaj je bilo konec tekaškega popotovanja po magičnem otoku Mljetu, ko se nam je že skoraj uspelo ustaliti v Realnosti, pa srce na koncu le ni popustilo. "Naslednjič gremo v Omiš!" 
In bližalo se je staro leto in z njim celo možnost, da dobim dopust, kar je za zaposlenega v zdravstvu pod 30 let predvsem neuresničljiva želja. A zame je kmalu postala uresničljiva.

A žal, vse bolj, ko smo se bližali temu težko pričakovanemu pohodniškemu dopustu, na katerem smo imeli namen prečesati po dolgem in po čez vse hribe okrog tega čudovitega mesteca, bolj so me izdajala kolena. Ostre, zbadajoče bolečine v pogačicah so mi nemalokrat preprečile že samo hojo po nekaj stopnicah navzgor, poti navzdol pa raje sploh ne omenjam. V upanju, da bo kmalu bolje sem "jih" odpeljala na pregled k fizioterapevtu, ta pa ni bil videti ravno navdušen. Še malo manj navdušen pa je postal, ko sem mu povedala o mojih novoletnih sanjah in načrtih. V trenutku sem izgubila sluh, iz njegovih oči pa sem razbrala, da ne bo šlo. Seveda sem še naprej upala, saj so me kolena že večkrat bolela v zadnjem letu, predvsem na račun pomanjkanja treningov tekom leta.

In prišel je tudi tisti čas, ko sem se končno sprijaznila z nastalo situacijo, ki je bolj kot k izboljšanju na mojo veliko žalost težila k poslabšanju. Če ne drugega, sem bila prepričana, da mi bo nekaj svežega morskega zraka v vsakem primeru dobro delo. Tako sem med pakiranjem v svojo potovalko poleg tekaških copat vložila tudi predpasnik, nož in ostale kuharske potrebščine.

Odprava se je, kot ponavadi začela ponoči, z namenom, da bi ob prihodu imeli na voljo pred seboj še ves preostanek dneva. In kljub temu, da smo tudi tokrat potovali v spremstvu megle, nas je že zgodaj zjutraj zaobjela kopica toplih sončnih žarkov. 

Res neverjetno je, kako sem se vnovič takoj, ko sem stopila iz avtomobila počutila, kot da sem se rodila v povsem nov svet. Tisto, kar je bilo včeraj, ni bilo več pomembno, ni bilo več realnost, ampak so bile samo davno izživete sanje.

Za povrh vsega nas je ob prihodu sprejela zelo prijetna dalmatinska družina in ni šlo drugače, takoj smo se počutili domače.
Sprva je bil naš namen podati se v čimprejšnje raziskovanje okolice, a smo kmalu zatem, ko smo se namestili v apartmaju, vsi utrujeni popadali na postelje in potihnili za nekaj uric.
Po kosilu pa smo jo vendarle mahnili nad mesto, na bližnjo trdnjavo, opazovati poslednje žarke sonca. Počasi, previdno in v polžji hitrosti je podvig uspel tudi meni. Navzdol sem jo mahnila kar vzvratno, ter tako prihranila nekaj moči v kolenih. Žal pa je bila to zame tudi edina "pustolovščina" med dopustovanjem. Ostale zgodbe, pa so mi prinesli Klemen, Sabina in Rok. :)

Fortica nad Omišem
Rok in dalmatinska trekerja - Oliver in Andreja







Makarska

Fotografije so nastale z našimi objektivi in so naša last :) ©

sreda, 13. november 2013

Trekking Liga: Mljet Ultra Trekk




‘We eat and we run, what more is there to life!?’ 

Trekerska familija. 


Mljet. In vse njegove barve. Tistega že davno preminulega dvanajstega oktobra. V objemu megle. Končno spet težko pričakovana treking liga.

Mislim, da ob vsej doživeti lepoti, besede ostanejo povsem brez pomena. Bilo je eno lepših potovanj. Ne samo za oči, ampak za srce. :)

Tam je čas prenehal obstajati, tam ni bilo kazalcev. Samo jaz in moj dih v vsakem novem koraku.

Tek je vstopnica v povsem drugačen svet, s povsem drugačnimi ljudmi in vrednotami. Svet, ki ti vedno pusti nekaj za spomin. Nekaj, kar te spomni, da so bile sanje resnično tu, da si jih resnično doživel in dihal.



Petkovo raziskovanje.






Pomena. Pričakala nas je mavrica.


















Sobotno popotovanje. 










Najbolj nepozaben del traila na otoku. Magično. Žal fotka to ne opisuje ampak za filing... 

  


Tomo. Vedno končamo skupaj :)






Nedeljsko raztezanje po poti do Odisejeve špilje.


Odisejeva špilja "plac".


Linki:

- Treking Liga
http://www.treking-liga.com/
https://www.facebook.com/TrekingLiga?fref=ts

Fotke: Jaz, Klemen in Rok. Fotke so vse naše. ©