ponedeljek, 28. julij 2014

LUT 2014 - Dolomiti



 Ljubezen na prvi pogled.

Letošnje poletje se je začelo mnogo prehitro in nisem še povsem prepričana, če ga morebiti ni odnesel tisti junijski deževni ultramaraton, ki se še kar dogaja in bojim se da je poletje izgubljeno tam nekje med oblaki,... ali pač? Skupaj s pticami sedim na balkonu, medtem ko štejem dežne kaplje in gledam slike vrhov, ki sem jih imela namen prehoditi v tem mesecu. Vendar poletja še vedno ni nazaj in zato si bom dovolila obujati spomine na Dolomite, kjer sem se v roku ene sekunde in pol popolnoma zaljubila do Triglava in nazaj.
Res so lepi in lahko jih opisujem ves dan pa ne bo dovolj, besede ne bodo mogle opisati tistega kar sem doživela in fotografije ne bodo mogle izdati vseh občutkov, ki jih je moje telo proizvedlo v tistem mnogo prekratkem času. Poletja tudi takrat ni bilo okrog mene, je pa bilo v meni. In ja komaj čakam, da grem nazaj.


The song:





















ponedeljek, 02. junij 2014

Na poti k Regeneraciji



"I always loved running…it was something you could do by yourself, and under your own power. You could go in any direction, fast or slow as you wanted, fighting the wind if you felt like it, seeking out new sights just on the strength of your feet and the courage of your lungs." - Jesse Owens

Potovanje
Tek je moja norost, je del mojega vsakdanjega življenja. Lahko vam zaupam, da mi dnevna doza teka pomeni toliko, kot trije obroki hrane in ena dolga etapa spanja. Tek je lahko zrak, ki ga diham in je lahko sonce sredi najbolj deževnega dne v katerem se bodo moje skrbi raztopile, kot kepica sladoleda v vrtincu poletja. In potem je tu tudi narava, drevesa, jesensko listje, snežna preproga, zavesa dežja ter tisti vonj, ki ga najdeš samo v gozdu. Daljši kot je tek, boljši je. Bolj kot je divji in strm, bolj uživam. In potem so tu še gore, ljubezen na prvi pogled. V teh dveh svetovih se počutim najbolj varno, najbolj svobodno, najbolj doma.
Žal pa se je zgodba v zadnji polovici leta precej spremenila. Tek je še vedno prisoten v mojem življenju tako ponoči, kot podnevi, žal pa ni več nekaj kar bi lahko udejanjila, ostala je le še želja. In slednja je tako močna, da me vsakokrat, ko se sprehajam po gozdu in začutim dotik veje na poti in listja na tleh, prav pošteno stisne pri srcu in že v naslednjem trenutku ta začne brezglavo utripati; spomni me na hitrost s katero tečem proti vrhu, spomni me na svobodo, ki jo občutim, ko tečem skozi drevesa v dolino in na potovanje, ki ti ga tek podari.
gorski

Poslušati svoje telo
In kljub temu, da mi je tek pokazal nov svet, sem šla tako daleč, da sem pozabila na svoj pravi dom, svoje telo. Zdaj, ko dobro pomislim, je že dobro leto tega odkar me je telo prvič opozorilo, da grem predaleč, da si želi počitka, a jaz ga nisem poslušala. Šla sem naprej, bolečine so potihnile v nek požiralnik in vsake toliko zopet priplavale nazaj. Jaz pa sem jih vsakokrat preslišala in šla preko njih dokler me nekaj mesecev nazaj telo ni dokončno zaustavilo in postavilo pred golo dejstvo, da je dovolj in da se moram še marsikaj naučiti.

Počitek in refleksija
Počitek je bil prva stvar, za katero je moje telo prosilo in ker sem ga tolikokrat preslišala, je trajal kar nekaj mesecev. Kolena so me tako bolela, da nemalokrat nisem zmogla niti hoje po stopnicah. Pomagali niso niti mnogi, velikokrat precej boleči dopoldnevi, ki sem jih preživela pri fizioterapevtu. Telo se je upiralo hitri ozdravitvi in si je želelo miru.
V tem obdobju sem imela več časa za razmislek in spoznanje, da je moje telo tempelj, ki ga moram negovati, mu zaupati in najpomembnejše – naučiti se ga poslušati, ter mu slediti.
unnamed (1)
Vzela sem si več časa za spanje, aktivnost, ki je za dobro delovanje telesa tako pomembna, kot so zrak,prehrana in gibanje. V nasprotju s prejšnjim prepričanjem, da med spanjem možgani pasivno počivajo, zdaj vemo, da je to aktiven proces, saj so posamezni predeli možganov med določenimi fazami spanja mnogo bolj aktivni kot v budnem stanju. Spanje pomembno vpliva na utrditev spomina, obnovitev živčnega sistema, kognitivne funkcije, termoregulacijo, metabolizem in še bi lahko naštevali. V otroštvu, ko telo doseže največje nivoje rasti in razvoja, je povsem sprejemljivo, da veliko spimo. A takoj, ko odrastemo v vsej obilici brezglavega hitenja pozabimo na to dobro staro prijetno navado. Zato se je vredno opomniti, da se naše telo še vedno razvija, čisti, raste in regenerira in si podariti kakšno uro spanja več. 


Se nadaljuje...

Linki:

Fotke: 
Jaz, Klemen, Rok. Fotke so vse naše. ©

- Podari doživetje (Zabava v naravi By Selectbox): http://www.selectbox.si/product/zabava-v-naravi-c/

sobota, 25. januar 2014

Omiš


Komaj je bilo konec tekaškega popotovanja po magičnem otoku Mljetu, ko se nam je že skoraj uspelo ustaliti v Realnosti, pa srce na koncu le ni popustilo. "Naslednjič gremo v Omiš!" 
In bližalo se je staro leto in z njim celo možnost, da dobim dopust, kar je za zaposlenega v zdravstvu pod 30 let predvsem neuresničljiva želja. A zame je kmalu postala uresničljiva.

A žal, vse bolj, ko smo se bližali temu težko pričakovanemu pohodniškemu dopustu, na katerem smo imeli namen prečesati po dolgem in po čez vse hribe okrog tega čudovitega mesteca, bolj so me izdajala kolena. Ostre, zbadajoče bolečine v pogačicah so mi nemalokrat preprečile že samo hojo po nekaj stopnicah navzgor, poti navzdol pa raje sploh ne omenjam. V upanju, da bo kmalu bolje sem "jih" odpeljala na pregled k fizioterapevtu, ta pa ni bil videti ravno navdušen. Še malo manj navdušen pa je postal, ko sem mu povedala o mojih novoletnih sanjah in načrtih. V trenutku sem izgubila sluh, iz njegovih oči pa sem razbrala, da ne bo šlo. Seveda sem še naprej upala, saj so me kolena že večkrat bolela v zadnjem letu, predvsem na račun pomanjkanja treningov tekom leta.

In prišel je tudi tisti čas, ko sem se končno sprijaznila z nastalo situacijo, ki je bolj kot k izboljšanju na mojo veliko žalost težila k poslabšanju. Če ne drugega, sem bila prepričana, da mi bo nekaj svežega morskega zraka v vsakem primeru dobro delo. Tako sem med pakiranjem v svojo potovalko poleg tekaških copat vložila tudi predpasnik, nož in ostale kuharske potrebščine.

Odprava se je, kot ponavadi začela ponoči, z namenom, da bi ob prihodu imeli na voljo pred seboj še ves preostanek dneva. In kljub temu, da smo tudi tokrat potovali v spremstvu megle, nas je že zgodaj zjutraj zaobjela kopica toplih sončnih žarkov. 

Res neverjetno je, kako sem se vnovič takoj, ko sem stopila iz avtomobila počutila, kot da sem se rodila v povsem nov svet. Tisto, kar je bilo včeraj, ni bilo več pomembno, ni bilo več realnost, ampak so bile samo davno izživete sanje.

Za povrh vsega nas je ob prihodu sprejela zelo prijetna dalmatinska družina in ni šlo drugače, takoj smo se počutili domače.
Sprva je bil naš namen podati se v čimprejšnje raziskovanje okolice, a smo kmalu zatem, ko smo se namestili v apartmaju, vsi utrujeni popadali na postelje in potihnili za nekaj uric.
Po kosilu pa smo jo vendarle mahnili nad mesto, na bližnjo trdnjavo, opazovati poslednje žarke sonca. Počasi, previdno in v polžji hitrosti je podvig uspel tudi meni. Navzdol sem jo mahnila kar vzvratno, ter tako prihranila nekaj moči v kolenih. Žal pa je bila to zame tudi edina "pustolovščina" med dopustovanjem. Ostale zgodbe, pa so mi prinesli Klemen, Sabina in Rok. :)

Fortica nad Omišem
Rok in dalmatinska trekerja - Oliver in Andreja







Makarska

Fotografije so nastale z našimi objektivi in so naša last :) ©

sreda, 13. november 2013

Trekking Liga: Mljet Ultra Trekk




‘We eat and we run, what more is there to life!?’ 

Trekerska familija. 


Mljet. In vse njegove barve. Tistega že davno preminulega dvanajstega oktobra. V objemu megle. Končno spet težko pričakovana treking liga.

Mislim, da ob vsej doživeti lepoti, besede ostanejo povsem brez pomena. Bilo je eno lepših potovanj. Ne samo za oči, ampak za srce. :)

Tam je čas prenehal obstajati, tam ni bilo kazalcev. Samo jaz in moj dih v vsakem novem koraku.

Tek je vstopnica v povsem drugačen svet, s povsem drugačnimi ljudmi in vrednotami. Svet, ki ti vedno pusti nekaj za spomin. Nekaj, kar te spomni, da so bile sanje resnično tu, da si jih resnično doživel in dihal.



Petkovo raziskovanje.






Pomena. Pričakala nas je mavrica.


















Sobotno popotovanje. 










Najbolj nepozaben del traila na otoku. Magično. Žal fotka to ne opisuje ampak za filing... 

  


Tomo. Vedno končamo skupaj :)






Nedeljsko raztezanje po poti do Odisejeve špilje.


Odisejeva špilja "plac".


Linki:

- Treking Liga
http://www.treking-liga.com/
https://www.facebook.com/TrekingLiga?fref=ts

Fotke: Jaz, Klemen in Rok. Fotke so vse naše. ©


četrtek, 17. oktober 2013

Treking Liga: Sutjeska ultra Trekk


Petek | Sobota , 2. in 3. avgust 2013


Petek je. Urin kazalec je obstal tam nekje na 3 popoldne, ko smo se zbrana zasedba v temno rdečem Puntu odpeljali iz Ljubljane proti Brežicam. 

Zapeljemo v predor Golovec, nakar avtu popustijo moči in ta začne "jezno" puhati dim povsod naokoli. V naslednjem prizoru - kot iz filma - pa se v oblaku črnega dima srečno pripeljemo iz tunela in zapeljemo na dovoz pred predorom. Avto, utrujen od vseh naporov, ki mu jih je naprtilo življenje ugasne. 


In tako smo brez besed, vsi štirje za trenutek obsedeli v savni zdaj že davno minulega poletja. Postalo mi je zares vroče, ko sem ozavestila misel, da sva ob petih zmenjena z Rokom, ki naj bi naju čakal v Brežicah. Od tam smo namreč imeli namen ubrati skupno pot skozi Hrvaško in naprej proti Lepi Bosni, ki smo jo zahvaljujoč zapozneli odpravi bolj malo videli. Žal. Naš cilj je bil priti v Tjentište, v pozabljeno vas skoraj sto kilometrov južno od Sarajeva, kjer se bosanski zrak že meša s črnogorskim. 

Ob treh zjutraj smo po seriji logističnih zapletov vendarle dosegli cilj in zapeljali na peščeno parkirišče ob osamljenemu kampu, ki ga bo po vsej verjetnosti za dan ali dva ponovno oživela redna trekerska ekipa. Na pol v komi smo se vsak zase razporedili po avtu in končno utonili v težko pričakovano etapo spanja, ki se je po nekaj urah ob prihodu sončnih žarkov veselo končala. Vendar mislim, da predvsem po zaslugi adrenalina, primanjkljaj spanja tisto jutro nihče od nas ni nič kaj dosti občutil.


Ko smo se dobro prebudili smo nadaljevali pot nekaj 100 metrov naprej od kampa, do hotela Mladost in naj samo omenim, da mladostno ime nima nikakršne povezave z dejanskim izgledom hotela. Med dolgotrajnim dogovarjanjem z receptorjem glede ure vselitve - hotel je bil začuda očitno že precej poln - sem jo raje popihala in si vzela čas za zajtrk, zobno krtačko in wc školjko. Ko sem naposled le zaključila z vsemi obredi, je bila naša sobica že nared: tri postelje škratje velikosti, majhna kopalnica in balkonček. Vanjo smo "zmetali" vso prtljago, nato pa dali prednost našemu najljubšemu opravilu: raziskovanju okolice. 

Sonce se je takrat že sprehajalo po okoliških vrhovih, zato smo se po hitrem postopku natovorili v našega jeklenega konja, ter se odpravili proti začetku in cilju bližajočega se trekinga. Prvih nekaj kilometrov je potekalo počasi po ne ravno hvale vredni, a še vedno dokaj prevozni cesti, dokler nismo prispeli do začetka nacionalnega parka. Tam nas je pobiralec vstopnine sicer opozoril, da je makedam slab, a žal nam ni preostalo drugega, kot da nadaljujemo. Do ciljne črte je namreč peljalo približno 20 km dobro preluknjane gozdne ceste, ki je svoje boljše čase verjetno doživela kar nekaj (deset) - let pred našim prihodom. 

Po nekaj kilometrih polžje vožnje smo obupali in zapeljali na eno in edino parkirišče ob poti sredi največjega evropskega pragozda - Peručica. Gozd naseljujejo velika, gosto rasla drevesa in ko vkorakaš nekaj metrov med orjake, se kazalec na uri kar zavrti tja nekam, v pozno popoldne zaradi ozke svetlobe, ki ji uspe prodreti čez goste krošnje dreves. Kar pa jemlje dih v tej zgodbi je zagotovo travnato mahovit tepih na katerem rastejo drevesa tega pravljičnega gozda. Za piko na i pa se le nekaj metrov stran od parkirišča odpira pogled na mogočni slap Skakavac, ki domuje globoko v gozdu.

Ker nam ni preostalo drugega, smo se odločili za štop proti vrhu planine Prjevor in kmalu se je mimo nas pripeljal bel volkswagnov kombi z nekaj lokalnimi delavci, ki so zgoraj, sredi divjine gradili počitniške kočice. Z veseljem so nam odstopili sedeže in preostanek poti smo preživeli v pogovoru z domačimi dečki, ki so nas dostavili prav do vrha planine na višini 1668 metrov.

Očarani nad skrito lepoto narodnega parka smo se odpravili proti dolini, po poti do Trnovačkega jezera, ki je po mojem mnenju eden večjih biserov te skrite, nedotaknjene naravne lepote.
Naš namen je bil povzpeti se na Volujak, drugi najvišji vrh Bosne. Da pa bi prišli na pot, ki vodi od jezera proti vrhu smo najprej morali poračunati s črnogorci, ki so tam "varovali mejo" - beri poležavali. Ko smo poračunali (1€ po glavi), se nam je odprla pot do Volujaka, vendar smo se vrhu nekje sredi poti odrekli, saj smo vedeli, da ga bomo obiskali naslednji dan. 

Tako smo nogam v prid obrnili korak in šli nazaj na planino, vedoč da nihče od nas v zadnjem času ni bil kaj dosti predan treniranju. Tam pa smo se spomnili, da nas po slabih 15-ih kilometrih vročega sonca, čaka še nekaj kilometrov makadamske poti do avtomobila in moje noge so postale utrujene že ob sami misli na količino kilometrov, ki smo jih prehodili dan pred tekmo. 

Po poti navzdol smo ostali brez vode, dohitevala pa nas je že tudi utrujenost, posledica neprespane noči. K sreči smo ob poti naleteli na enega od izvirov, kjer smo si privoščili nekaj smeha in hladen "tuš", ki nas je ohranjal sveže do prihoda na parkirišče. Nahrbtnike smo pometali v avto in nekaj naslednjih trenutkov celo posvetili načrtovanju obiska slapa, a smo naše misli naposled le usmerili v realnost in to dogodivščino raje prihranili za kak drugi dan.















Levo zgoraj - greben Volujak.

Pogled proti Magliću.

Trnovačko jezero. Zgoraj levo je planina Maglić.

Prijevor.








Nedelja , 4. avgust 2013


Res prijetno je slišati klic nadležne budilke, če človek ve, da se je dobro naspal. A še bolj prijetno je če ti uspe pred odhodom na progo dobro zadovoljiti želodec. Jaz sem že preverjeno zmazala polovico orjaške lubenice. Fanta sta s seboj pripeljala prazen gorilnik, kar je pomenilo: sadni zajtrk in največjo napako dneva.

Še zadnji obisk wc školjke in napočil je čas za odhod na bližnje parkirišče. Na srečo nam je organizator omogočil prevoz na planino, ki smo si ga brez večjega premisleka na podlagi izkušenj preteklega dne z nekaj evri rezervirali že večer prej. Po nekaj nestrpnih minutah čakanja, je na dovoz zapeljal TAM 4500B in Volkswagnov van. Kljub moji začetni vznemirjenosti, sta me fanta le spravila k pameti in namesto v odprti, zadnji del TAM-a sem se smeje namestila na udoben sedež v kombiju, medtem, ko sta se ona dva "zgazila" v sam prtljažnik. 

Po dobri uri vožnje smo naposled le prispeli do štartnega mesta na planini Prijevor (1.668 m), od kjer smo se usmerili proti prvi kontrolni točki nekaj km navzdol, po že znani makadamski cesti, kar je zame pomenilo res odlično ogrevanje, žal pa tudi spoznanje, da je moj tekaški nahrbtnik malenkost preveč poln, zahvaljujoč litru pomarančnega soka, ki je po vsem pretečenem potu do vrha Maglića (2.386 m) dosegel neprecenljivo ceno. Za dosego tega, najvišjega vrha BiH je bilo potrebno tudi skozi nekaj klinov in zajel in mislim, da ni potrebno omenjati, da je na tem delu organizator iz moje strani dobil nekaj dodatnih plus točk. Po doseženem vrhu, nas je res lepa pot po grebenu pripeljala do enega boljših downhill trailov do sedaj. Žal si ga nisem zares privoščila, saj mi je nad glavo ves čas visela misel, da nisem niti na polovici te dirke. Bolj, ko smo se bližali Trnovačkem jezeru (1.513 m) v dolini, bolj je vročina pripekala. Do te točke mi je uspelo popiti že ves pomarančni sok in celotno 1,5 l zalogo vode v mehu. Tu, na 17. kilometru se je zaključila proga za planinsko in jogging kategorijo in nič ni bilo težjega, kot pogled na smejoče se obraze, ki so se pripravljali na skok v jezero in misel da tebe čaka še več, kot samo enkrat toliko poti. Mislim, da ni bilo ultraša, ki na tej točki ni pomislil, da bi mogoče raje šel v kopalke in se nastavljal soncu preostanek popoldneva. A vsak izmed nas na "tadolgi" ve, da to lahko počne tudi doma. Zato smo pri bližnjem izviru obnovili zalogo vode in prostora je ostalo le še za fokus. Namesto hop v jezero smo jo pognali po klancu v Črno goro. 

Naslednji vrh je bil Trnovački Durmitor (2.241m). Strmina, pot, vročina in z njo povezana utrujenost sta nas spremljali prav do vrha. Poti tja gor nekako ni bilo videti, pa smo jo ubrali kar naravnost - po brezpotju - proti samemu vrhu. Fanta sta postajala tečna in nejevoljna zaradi ne ravno kaloričnega sadnega zajtrka, meni pa je paralo živce in koncentracijo padajoče kamenje. Za pomiritev sem si skozi ušesa spustila "koncert" od Rammsteinov, ki me vedno znova na teh divjih tekih spravijo pokonci. Po vseh štirih sem naposled le prilezla do samega vrha, potegnila kartonček iz nahrbtnika in z olajšanim nasmehom na obrazu preluknjala četrto kontrolno točko. V tistem trenutku se mi ne bi nič bolj prileglo kot ležalnik in dobra malica, a ko mi je iz nahrbtnika uspelo potegniti nekaj datljev so fantje že hiteli naprej. Zdaj nas je bilo kar 5 na kupu, saj sta se nam pri vzponu priključila še stara dalmatinska znanca: Tomo in Šime. 

Sledil je kratek spust po grebenu, zatem pa ponovni vzpon, tokrat na drugo najvišjo planino v BiH imenovano Volujak (2.336m), kjer je v zraku že lebdel nek grenek priokus konca tega nepozabnega potepanja. Prav vsak od nas je bil od tu naprej, na tej točki, ko smo korakali proti vrhu do petice (KT 5)  v svojem svetu, v svoji zgodbi in v svojem tempu. Oči se kar niso mogle nasititi razgledov, ki nam jih je ponujala okolica... toliko lepote na enem mestu, da je človek težko našel način, kako to sprocesirati v eno samo samcato celoto. 

Po poti na šestico mi je pot prekrižal Marko, izgubljeni zagrebški treker. Mislim, da sem kar začutila, kako se je njegovo srce nasmejalo, ko je končno srečal delček civilizacije sredi popolne divjine. Malo sva poklepetala, v tem času so naju dohiteli še ostali in spet smo jo vsak po svoje mahali proti zelenemu vrhu, kjer se je nahajala KT 6. Nahrbtnik je med vzponom na planino postajal neverjetno lahek, kar je pomenilo, da nam zaloge vode pohajajo, v zraku pa se je kopičila tišina. Oči so begale sem in tja, saj naj bi se nekje na tem delu nahajal izvir, ki je verjetno presahnil glede na temperature, ki so nas obdajale. Fantje so si zato postregli kar v bližnji luži. Jaz, prava gospodična, pa sem upala, da preživim zadnjih nekaj peklensko vročih kilometrov s slabimi 3 dl vode. 

Ko smo dosegli še poslednji vrh, Veliki Oštrikovac (2.296 m) je bil čas, da najdemo pravo linijo za strm spust v dolino, do jezera (1.513 m). Ne vem kako, ampak tudi to nam je uspelo in kmalu se nam je spet odprla obala tega skritega, pol črnogorskega, pol bosanskega bisera. Prekinem zabavo na jezeru, preluknjam "sedmico", za trenutek pomislim na skok v jezero, potem pa se odločim za svojo črto do cilja. Pomaham fantom in si sama v svoji družbi privoščim divji downhill, nato pa se ustavim, pred zadnjimi kilometri vzpona, ki so stali med mano in ciljno črto. Moje telo je hotelo vode, a te ni bilo že nekaj časa. Pogoltnem tisti gosti cmok v grlu in si rečem "Prej ko bom na vrhu, prej bo voda, prej bo konec." Prižgem mp3 in začnem utrujeno korakati v hrib. Kot v transu pomikam eno palico naprej, nato drugo in spet prvo,... 
Pogledam na levo in se ozrem na okrog, na vrhove, ki jih je božalo zadnje popoldansko sonce in si s solznimi očmi želim, da ne bi nikoli prišla do cilja, da se ta zgodba ne bi nikoli končala.

Hvala vsem trekerjem za dobro družbo in vzdušje tako na progi, kot izven nje.
Hvala vsem goram, ki so nas tako lepo sprejele.
Hvala Šimunu za nepozabno progo.  
In nenazadnje hvala mojemu najboljšemu timu - v dobrem in v slabem!

Proti Magliću.




Maglić.

Pogled na Trnovaćko jezero in Volujak.



Ready to rock the downhill.




Šime in Tomo.

Zadaj Volujak, spredaj slovenska top modela.


A šta čemo sada?

Desno - Volujak.











Zadnji spust do jezera in neskončno dolg vzpon do cilja.







Tjentište.

"...s ovakvim uspomenama nikada neću postati bijedni starac..." - Bojan Jevševar




Linki: 

Fotke: 
Jaz, Klemen in Rok. Fotke so vse naše. ©