torek, 16. december 2014

First snow and the mountain (Grintovec 2558).


After a while you learn the subtle difference between holding a hand and chaining a soul. 
And you learn that love doesn’t mean leaning, and company doesn’t always mean security. 
And you begin to learn that kisses are not contracts, and present's aren’t promises. 
And you begin to accept your defeats with your head up and your eyes ahead... 
With the grace of a woman, not the grief of a child. 
And you learn To build all your roads on today, 
Because tomorrow's ground is too uncertain for plans, 
and futures have a way of falling down in mid-flight. 
After a while you learn that even sunshine burns if you get too much… 
So, you plant your own garden, and decorate your own soul... 
Instead of waiting for someone to bring you flowers. 

And you learn that you really can endure… 
you really are strong, 
you really do have worth. 
And you learn, and you learn… 
with every goodbye, 
You Learn…
(Veronica A. Shoffstal)

























ponedeljek, 27. oktober 2014

Iz kavča na Stol (2236m)

Poljana (620m) - Stol (2236m) - Poljana (620m)

 


Petkov obisk pri fiziatru se je izkazal za mojo nočno moro. Še vedno se mi ob stene lobanjskih kosti z vso močjo zaletavajo besede in stavki, kot so tek in nikoli več, ter kolena v slabem stanju. Poslušam besede, ki mi jih je govorila zdravnica ob pogledu na izvide, pa jih ne slišim. Napenjam vse moči, da bi preprečila vstop teh negativnih misli pa mi ne gre več. Obstanem na stolu sredi ordinacije in ne želim ven, ker čutim vročino in dim v želodcu, ki se počasi a še vedo prehitro kot lava dvigata navzgor po požiralniku, poskušam preusmeriti misli, vendar zdaj nimam več moči.

Odidem ven, na mrzel zrak in ga rotim da vstopi vame, da se razširi po mojih žilah, kot strup, da me prevzame, da me ohladi pa se na koncu ne zgodi nič od tega. Boli me želodec od vročine. In boli me glava. Boli me od besed, ki se zdaj podijo po moji glavi, kot hiperaktivni morski psi na obalah Južne Afrike. Poskušam se umiriti, ujeti dih, tam sredi mrzle Ljubljane, ki jo te dni krasi jesensko sonce. Vsedem se na kolo in končno pridem do zraka, saj si rečem, da vedarle še imam noge in še vedno hodim, pa vendar.


Po poti na Stol.
Ko se ozrem proti Šmarni gori ali pa Golovcu, ki se v bližini dvigata pred mojimi očmi vsak na svoji strani Ljubljane vidim sebe, kako na vso moč tečem po hribu navzdol, sem v tistem trenutku, vse je igra med naravo in menoj, medtem ko mi v ušesih odzvanja ptičje petje, šumenje listja pod nogami in zlomljene veje. Poboža me sonce in spomin mi uide v peklensko vroče lansko poletje, v Sutjesko, v pravo divjino, v zadnjih pet kilometrov tistega daljnega nepozabnega trekinga. Tudi v tistih zadnjih trenutkih sem v požiralniku čutila meglo in dim, vroč popoldanski zrak se je zaletaval vame in srce je gorelo od pogledov in če ne bi bila tako dehidrirana, bi mi po licih lili hudourniki solz, ker si še zdaleč nisem želela končati tistega 8-urnega popotovanja.


"Stopil sem malo ven, da se sprehodim, pa ostal do sončnega zahoda, kajti iti ven je v resnici pomenilo - priti noter." -John Muir

Nazadnje se ozrem še tja gor, proti Kamniškim in oči se zaletavajo sem ter tja po obzorju v iskanju tolažbe. Kot, da bi nekdo vedel, me je večer prej Sašo, zdravnik za računalnike povabi v soboto na Stol in za takšna povabila imam samo en odgovor. Načrt se mi je malo zalomil, ker sem hkrati puncam obljubila, da gremo ven in mislim, da bi me tokrat prišle  osebno iskat, če bi zmenek preklicala, zato se je meni, profesionalnemu ljubitelju spanja v petek ponoči zazdelo, da mogoče bi pa le bilo bolje ostati na kavču. 

Zbudim se besna, z muskalfibrom od plesanja, le uro in pol po tistem, ko naj bi šla na Stol. Razmišljam o Šmarni gori pa me Klemen, ne prevelik ljubitelj Šmarke povabi na kolo in oba neprespana grizeva mrzle klance po osamljeni jesenski Rašici do samega vrha. Bolj kot vrtim, bolj bežijo skrbi stran in na vrhu sem dobila vse tisto, po kar sem prišla. Zahvalim se kolenom, ker zmorejo. 

Prideva domov in tam naju čaka vabilo, če bi šla v nedeljo na Stol! Očitno mi kavč res ni usojen ta vikend. In to kot nalašč -na za moja kolena usodno obletnico Ljubljanskega maratona, ko sem se prvič in zadnjič v življenju znašla na asvaltni prireditvi. Žal mi je, da nisem mogla vzpodbujati prijateljev, ampak na koncu so se ti odlično odrezali tudi brez mojega navijanja ;)

Ko so oni še sladko spali, smo mi šli tja gor, v varen objem naših prelepih gora. Tam je vse tako preprosto. Tam ni zdravniških izvidov. Tam je dom.

Mislim, da so nadaljnje besede povsem odveč. Tam gori vedno dobiš več kot tisto, po kar si prišel. ;)



Čez čas spoznaš razliko med držanjem za roke in objemanjem duše.
Spoznaš, da ljubezen ne pomeni odprtosti in da družba ne pomeni varnosti.
Začneš se zavedati, da poljubi niso pogodbe, darila pa ne obljube.
Poraze priznavaš s ponosno dvignjeno glavo in široko odprtih oči,
pokončno kot ženska, ne potrto kot otrok.
Naučiš se graditi ceste za danes, ker so jutrijšnja tla za načrtovanje preveč negotova.
Čez čas spoznaš, da te celo sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš.
Zato zasadi vrt zase, neguj svojo dušo in nikar ne čakaj, da ti kdo drug prinese rože.
Vedi, da ti res lahko uspe...
da si res močan in 
res vreden.
- Veronica Roth












Foto: Klemen.



Foto: Klemen.




Fotke made by Me (razen če drugače piše) ©
in jih ni dovoljeno upo(zlo)rabljati brez moje vednosti.

Za vse slovnične napake se že vnaprej opravičujem, kriva je tipkovnica.

Hvala fantje za dobro družbo!

Hvala kolenom, da so (stežka) zdržala 1635m višinca. Life is good again.

petek, 19. september 2014

Popotovanje od Kokrskega do Kamniškega sedla.



Dom v Kamniški Bistrici (601m) - Cojzova koča na Kokrskem sedlu (1793m) - Bivak pod Grintovcem (2100m) - Skuta (2532m) - Turska gora (2251m) - Kamniška koča na Kamniškem sedlu (1864m) - Dom v Kamniški Bistrici (601m)







"Moja navzočnost v gorah je v njihovem "življenju" pomenila le bežen, nepomemben trenutek. Meni pa je izpolnila živeljenje. Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti." - Tine Mihelič






Najbolj znosna lahkost bivanja



Že nekaj časa vem, da tako kot ribe v vodi, jaz tam gori lažje diham. Tam gori ima zrak prav takšno sestavo, ki jo moje telo potrebuje, ravno pravo količino, da me oživi, poživi, da me regenerira, da me ozdravi. Že ko se v dolini sprehodim po mehkih gozdnih tleh v družbi okoliških ptic in se mi pred očmi razvije platno, ki ga slika narava, ko začutim drevesne liste pod blazinicami prstov, se začne transformacija vsake celice mojega telesa in tako postanem novo telo, nove misli, nov jaz. Spet sem doma.


"Da, gora ima dušo! Seveda ne dobesedno - gori vdihne dušo človek, pa ne vsak; le tisti, ki jo spoštuje in jo ima rad." - Tine Mihelič


Četudi si ne želiš, si pred gorami vselej bos in nag, popolnoma razgaljen. In kljub temu, da se ti kdaj pa kdaj vendarle zdi da jo poznaš, je v resnici nikoli ne boš zares spoznal. Njena skrivnost je veliko globja, kot si mi mislimo, včasih tako blizu pa vendarle tako zelo daleč. Deli njenega telesa se ti lahko danes zdijo znani, že jutri pa bodo odjeknili neznano kam, tja v njeno globino in morebiti boš za trenutek celo pomislil, da sta si tujca. 

Vendar če jim dovoliš, potem gore vstopijo vate. Tako so se kar naenkrat, povsem nenapovedano polastile mojih knjižnjih polic, izletov s kolesom, mojih misli in sanj in zase vem, da jim prav nič ne zamerim. Le kdo bi zamenjal trenutke, ko te tema zavije v spanec in se ti odpro vrata v sanje. Ampak ne katerekoli sanje - tiste namreč, ko vstopiš v neskončne kadre gorskih dogodivščin, ko se ti odpre najlepše igrišče sveta in si zopet lahko tisti otrok, ki se mu iskrijo oči od same preprostosti in v nahrbniku nosi radost in srečo.


"Gore imam rad; to mi pomeni bistvo." - Tine Mihelič


Po nekem naključju me je iz teh sanj prebudila Larisa, ki so jo Gore verjetno tudi poklicale, namreč potrebovala  je družbo "tam gori", ni pa potrebovala veliko časa, da je ugotovila kaj se mi večino mojih brezposelnih dni plete po glavi. V nekaj sekundah sem že imela zemljevid v roki in z njim tudi nešteto idej, kam bi se lahko deklini odpravili. Že celo poletje iščem priložnost, da skupaj z nahrbtnikom poveževa Kokrsko s Kamniškim sedlom in tako je bil načrt pripravljen, Larisa pa je vse ideje z leskom v očeh "poštempljala". 

Tako sva se kmalu znašli v gojzarjih, v Kamniški Bistrici skupaj z dvema težkima nahrbtnikoma in se po poti na Kokrsko sedlo veselili sončnega zahoda, se vztrajno pogovarjali z meglo in v potokih "švica" poskušali ne misliti na težo, ki je nisva povsem vajeni. Vmes me je malce celo zaskrbelo, če morebiti nisem Larisi odrezala prevelikega kosa gorske torte; ampak ona ni mestna dekla, sem si mislila, bo že zmogla. In tako sva še pravočasno, skupaj z meglo zgrizli večji del strmine, ki je bila pred nama na poti do Kokrskega sedla. 

Zgoraj, izza meglene zavese pa se je očem odprl čisto nov svet. Tisto platno narave je dobilo povsem nove dimenzije. Od začudenja sva obe odprtih ust obračali glavo zdaj sem, zdaj tja in nekako se kar nisva mogli naužiti lepote v kateri sva se znašli. Spomnim se, da se mi je koža naježila, oči pa so se od vsega lepega kar zarosile, saj v nekem trenutku nisem mogla povezati resničnosti s tem, kdo sem, kje sem in tem kar je bilo pred menoj. Nahrbtnik je izgubil vso težo in zadeti od opojne narave sva kar tavali sem ter tja, ter poskušali zaužiti prav vse, kar nama je zrak tam zgoraj ponujal.

Ura naju je priganjala proti bivaku in korak je proti moji volji nadaljeval pot, dokler ni začela vzhajati polna Luna, ki naju je naposled le zvabila skozi Vratca in naprej po pobočju v svoj nočni svet in kaj pa drugega kot prevzela.


Ogromna krogla, ki se na večini fotografij kaže tam zadaj, kot sramežjiva, samotarska zvezda, me je zdaj prijela za roko in me vodila skozi ozko stezico proti bivaku. In ko so se tam za obzorjem utopili tudi zadnji sončni žarki preteklega dne, je ta postala še svetlejša in še bolj veličastna. 

Bivak se je zdel vedno bližje, zato sem malo pospešila korak z željo, da bi ujeli še kak žarek in dobro fotografijo, vendar sem se hitro spomnila, da je Larisa za ogrevanje en dan prej skočila na Nanos. Svoje misli sem zato raje preusmerila v piknik, ki si ga bova v soju lunine svetlobe pogrnili na gorskem balkonu pred nama.



"Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji. Ko ne bo ne tebe ne mene in nikogar več, ki bi s Turgenjevim še iskal skritih svetišč, kjer le tišina šepeta." - France Avčin



Že takoj na začeku hribolazenja sva obe skupaj ugotovili, da je pogovor odveč, da obe radi okušave vonjave narave in poslušave glasbo potepuškega vetra, ter šumenja drevesnih krošenj. In kljub temu, da sem zaradi napovedi slabega vremena pričakovala bolj malo ljudi na bivaku, so se moja pričakovanja v trenutku, ko sem stopila na "verando" pod Grintovcem razblinila. Skupini Čehov, sta se malo pred nama priključila dva planinca iz doline, na koncu pa se nam je pridružila še ena deklina in tako nas je bilo vse skupaj kar 12!

Kristalno jasna noč je postajala vse bolj hladna in z Lariso sva si končno privoščili pojedino. Ves čas so se mi po glavi veselo podile misli o tem, kako dobro bom zaspala po obilni eko-bio(-je nekdo komentiral) večerji, poleg tega pa sem bila prejšnji dan še na Begunjščici. A o utrujenosti ne duha in ne sluha. Malo smo čebljali, iz pritličja so navzgor prihajali zvoki kitare in vse se je počasi umirjalo, ter zlivalo s tistim mirom od zunaj. Prava romantika, super teren za spanje, a jaz sem imela oči odprte na stežaj, kot sova. 

Obračala sem se zdaj na eno in zdaj na drugo stran, ampak utrujenosti še vedno od nikjer, zrak zgoraj pa je postajal neznosno vroč in gost. V naslednjem trenutku sem pograbila spalko in se odpravila ven, pod zvezdnato nebo. Zunaj je bilo čutiti spokojnost in mir, ki ga lahko najdeš samo v gorah in za nekaj časa mi je celo uspelo zatisniti oči, dokler ni iz tal začel v spalko prodirati hlad, nakar sem se zopet napakirala in jo ubrala nazaj v drugo nadstropje, ter počakala na zvok budilke, saj sva se hoteli prebuditi še pred Soncem.



Grintovec v svoji najlepši opravi.

Pozdraviti sva ga hoteli na največji lepotici Kamniških alp, ampak naju je on prehitel že spodaj na Velikih podih, ko je odel Grintovec v naravnost prečudovito zlato haljo. Vendar kljub temu sva na Skuti neizmerno uživali v naročju toplega jutranjega sonca, medtem, ko se nama je odprl razgled na mogočno Kočno in vse naprej skozi Julijce do Triglava. Življenje je res lepo!



"Tanke so niti življenja, in kdor je kdaj stopil na tanek skalni rob, ki loči tu od onkraj, je lahko uzrl velikost življenja." - Franček Knez




Do Turske gore, najinega naslednjega cilja naju je sedaj ločila vzhodna stena Skute, nad katero nisva bili precej navdušeni, saj zahteva veliko posameznikove pozornosti :). Stena je precej strma, krušljiva, ter na trenutke prepadna in bi jo veliko raje izbrala kot smer vzpona. Veselilo me je le, da nisem s seboj tovorila kompleta za samovarovanje, ker ga ni bilo kje uporabljati, je pa zato čelada zlata vredna in seveda poleg dobre volje - del obvezne opreme. Malce potnih rok sem se naposled le spustila iz stene do melišča in priznam, da mi je malo odleglo, ko sem videla sestopiti tudi mojo drugo polovico. 

V taistem trenutku sem poslala možgane na pašo, medtem ko sva se ležerno vzpenjali skozi Male pode mimo Turskega žleba in naprej po razglednem grebenu do samega vrha Turske gore, od kjer sva se po krajšem postanku, zdaj že v spremstvu karavane oblakov začeli počasi spuščati proti Kotličem.  

In seveda nama tudi ta del poti ni ravno prizanesel. Nedolgo po spustu sva se ustavili pred naravnost čudovitim, naravnim manjšim oknom. Sprva pogledam ozko, kak meter dolgo poličko pred menoj, takoj za tem pa navpično navzdol in poskušam naštudirati kako naj počepnem, da bom sebe in nahrbtnik varno pripeljala do zajle na začetku okna. Z malo dobre volje uspem zmanevrirati sebe in prtljago in se varno prisesati na jeklenico. Počakam še Lariso in že v naslednjem trenutku se v spremstvu čudovitih razgledov veselo spuščava v prepadno škrbino.


Larisa na vrhu Turske gore s pogledom na Kamniško krasotico - Skuto.

V Kotličih je vladal pravi mir, zgoraj so se sprehajali oblaki in prav počasi, potiho, so se nama pridružile tudi dežne kaplje, nežne kot svila. V ozadju se je slišala moč slapa Rinke, pogled je uhajal proti Kamniškemu sedlu in poskušal najti povezavo med njim in nama, a na koncu je bilo zopet potrebno preusmerii koncentracijo na sam korak, saj je bila skala že mokra. K sreči je sicer strma pot veliko bolj varovana, kot Skutina in je posledično gibanje po namočeni skali bolj varno.


Turska gora.

Po pobočju Brane sva na prelepo sedlo prilezli skupaj s soncem, ter se že kar malo utrujeni od poti, ampak nadvse zadovoljni sprehodili po zeleni preprogi, do klopi s katere sva umirjeno opazovali dolino pred nama, ter naglas razmišljali o vseh gorskih obiskih, ki sva jih opravili v preteklih dveh dneh.




Nad Cojzovo Kočo.
Kalški greben.
Pravljica.


Proti Bivaku.
Na Luno. Foto: Larisa
V prvi jutranji svetlobi jo mahava proti Skuti.

Postaven kamniški kraljevič. In postavna postonjska deklina :)
Jutranje sonce vse spremni v zlato.


 
                                          Foto: Larisa                                          Foto: Larisa                                              Foto: Larisa


Jutro na Skuti.
Sonce pripeka.

Zadnji, najlažji del spusta iz Skute.
V "sodu brez dna" :)    Iz Turske gore proti Kotličem skozi okno.  



            Poplezavanje iz Skute.                               Garmin (Foto: Larisa)                                             Roglji.

   
Nočem domov.


Fotke made by Me (razen če drugače piše) ©
 in jih ni dovoljeno upo(zlo)rabljati brez moje vednosti.

Za vse slovnične napake se že vnaprej opravičujem, kriva je tipkovnica.

Thank you my High Country Bride :*